Na tradicije nemškega nacionalizma so se v deželi
navezali nacionalsocialisti in razmišljali o novih možnostih
rešitve koroškega vprašanja. Že zelo zgodaj so njihovi
voditelji odkrito govorili o pregonu narodno zavednih
Slovencev, vendar izvirni v tem pogledu niso bili. Krilatica
»horuk čez Ljubelj« je dobivala ob rastoči moči
nacionalsocializma nove razsežnosti. Najprej so čez Ljubelj odnosno
avstrijsko-jugoslovansko mejo leta 1934 bežali ilegalni nacionalsocialisti-
pučisti, politično razgledani Slovenci pa so že slutili,
da utegnejo tudi kdaj nastopiti to pot. Večja skupina mladih je po
»anšlusu« dejansko to storila. Zgodilo pa se je še nekaj hujšega.
Po svojih večletnih izkušnjah z nacionalsocializmom po 6. aprilu 1941
Slovenci niso vedeli, kam usmeriti svoje korake. V Berlinu, v Gradcu
in Celovcu so nacionalsocialisti načrtovali nov etnični
zemljevid Evrope. Na njem Slovencev kot etnične kategorije ni bilo
več, grozilo jim je popolno fizično uničenje.
Takoj po »anšlusu« so nacionalsocialisti začeli z represalijami
proti koroškim Slovencem in njihovim organizacijam, ki so jih stopnjevali
vse do napada rajha na Jugoslavijo. Z njim se je pričelo masovno
preganjanje Slovencev, ki je dobivalo v zasedenih področjih, ki so bila
pod upravo šefov civilne uprave Friedricha Rainerja in Siegfrieda Uiberreitherja,
grozljive razsežnosti. Slovence so izganjali, zapirali v ječe, kaznilnice
in koncentracijska taborišča, morali so na prisilno delo,
nacionalsocialisti so izvajali doma in v tujini program popolne germanizacije
preostalega slovenskega prebivalstva.
(Avguštin Malle)