CORINNA SORIA

KOMM DOCH. IMMER WIEDER. [ DEUTSCH ]

Sonntag pred dvajsetimi lepimi leti. Jaz v akciji.
Telefon aktiviran in pristajališče poiskano. Komme nur, immer wieder. Klik.
Torej prihaja. Z veseljem tudi spet in spet. Potegne šal iz batika z obešalnika, ga ovije okoli vratu, odbrni k vratom, k vratom.
O ti brezhibni šal iz batika okoli vratu Jaza. Mein Gott! Kako mlad je bil takrat! Drvi h kolesu in se požene na sedež, pelje proti Grenze. Meje so odprte. V glavi. Meje niso zaprte.
Zvonjenje.
Odpiranje vrat. Veter piha, okna loputajo.
– Zapri vrata, ti tepec ti!
Postal je torej tepec, nedeljskosveži Jaz.
– Aja, mislil sem, da je Franz.
Ne, ni Franz. Prišel je Jaz. In spet in spet. Prišel je zbutan. Se je v prsih Jaza odprl nizek zven, ki trka in brni. Zbutano življenje med mejami. Buta z vso močjo, ne misli na meje, jezike, drugačnosti. Le zakaj bi. Le zakaj cenzurirati razpenjene valove.
Je sanjal o tebi, takšnem kot stojiš, visokorasel v svojem dobrem razgledu.
Je sanjal, da je pri tebi daheim.
In je sanjal o grmu vrtnic na polju v širni pokrajini. Peti začenja, grm vrtnic, veliki, poje v tujem jeziku. Beseda za besedo slišana in nobena od njih razumljena. Niti ena beseda.
Ali lahko to prosim prevedeš: niti ena beseda.
Hvala. Stojim torej pred tabo. Blaženo. Stojiš pred svojimi listi in in pljuskaš s čopičem po celi vrsti najfinejšega papirja, fffssss, fffssss, fft,fft. Čopič izcejen.
Daheim? Jaz?
Ja in ne.Včasih.
Jezika tvoja. Dva. Je en jezik več. Je en svet več, en glas več. Tu bom. Postajam širši, večji, globji. Daheim v notranjosti glasu, je v notranjosti, v biti.
Die Fremde?
Včasih je die Fremde pri meni. Se najavi z Uraaaaangst ..... Uraaaangst. Kot udarec z gongom. Vmmmmmmmhhh. Die Fremde, tam, od koder si izvlečen. Urangst bobna: spravi svoje krzno na suho!
Die Fremde. Tuj sredi vseh znancev, sorodnikov in drugih te vrste. Pripet na imena. Kot da bi to zadostovalo za biti doma. Od tega mi gre pošteno na smeh. Med slepci sem sedel, na vodnjaku, vržen pred vrata, in sem mislil na imena. Dajte mi več imen, ne delajte me manjšega, kajti to vas še zmanjšuje.
Toda doma sem znotraj, v biti.
In daheim včasih pri tebi.
Sedem za tvojo dolgo mizo, pri tebi. Nobenega nemarnega vina, tvoje pošteno vino. Pripelji. Poslušaj pesmi in ne razumi nobene besede, manjka samo še grm vrtnic. Grm vrtnic ...
– Danes bom dokončal lističe.
– Dobra ideja! In jaz si bom danes odvil Zunge s prsta.
– Dobra ideja. Vzemi svinčnik in vzemi vino ..., vse je tvoje.
Urangst ta hip ni potrebna. Fremde odvečna doma. Pomembnejše je na vrsti.
– Kakšna se ti zdi moja Sprache?
– Sam moraš vedeti, kaj delaš. Tega ti nihče ne more reči. Nihče. Samo ti veš, kaj je treba storiti. Ampak nekaj že bo, z najinimi lističi, kaj se ti zdi?
Spuren. Obstojne.

Prevod iz nemščine: Marija Smolič

[ INHALT | VSEBINA ]