Maja Haderlap: Metamorfoza

Na neplodnih livadah sem pognala korenine in dušila jezo v svojih cvetnih žrelih, prikimavala sem in prikimavala, vsem sem šla na limanice jaz, napihnjena lepnica, jaz rastlina senčnica. Samo kadar je napočila noč, sem odprla svoje dišavne pore in napela cvetove, vešče sem opojila tako, da me niso hotele pustiti na miru, dokler nisem ovenela in padla na tla, do dna uničena. Zaradi neprestanega požiranja ves dan sem dobila krof, v katerega se lovi veter in v njem odmevajo govorice drugih. Moja cvetna čaša je postala žabica, ki poka med otroškimi dlanmi v veselje vsem, samo meni v obup. Zdaj pa je tega dovolj! Poiskala si bom nove travnike in na ledinah doživela svoj razcvet. Nikakor nočem postati pritlična marjetica, niti nekoristna pasja kamilica. Vsakomur, ki bo šel mimo, bom zalučala svoja semena naproti, ali pljunila vanj strup in žolč, če se me dotakne. Vsem se bom pognala v obraz, jaz nedotika, jaz koprivno bitje brez pekočih kosmatin. V glavicah mojih in košaricah so pripravljena semena za lučanje, da se bodo razbohotile epidemije plevela, in podivjale livade, kamorkoli bom padla. Ponoči mi bodo rasli rožički namesto kobul. Kako lepe rožene konice od jeze zardele, od besa porumenele, bodo rekli. že sem odvila svoj prašnik, že drsam semena kot pljunek proti konici jezika. Ta hip se bom pognala, ta hip bom švignila iz semenske glavice! V zlobno zel sem se razvila, v podlo, zoprno in čisto vsakdanjo. V tem je preprostost moje nesramnosti. (Prevod: Marija Smolič)